Vprašanje v kletni sobici

21:34 — Biló je še v želéznih rdéčih časih, ko Tita ni biló več in UDBA je bila v polnem pogonu. Oče me je žé davno naučil, da nekatérih vprašanj ni varno postavljati in ker sam nisem razumel, katéra tó so, sem raje pred vsakim vprašanjem najprej zaloputnil polkna, in zastrl zavése.

21:37 — Oče je razumel kaj sledi, me prijél za roko in skupaj sva odšla v klét, v posébno, zvóčno neprodušno sobico, v katéri sta bila dva sotla, miza, dva kozarčka in slivovec. Oče je zagrnil zavése na majhnem klétnem okenčku, usédla sva se vsak na svój stol, nato nama je enega natočil.

21:41 — Enega. Bil sem še premlad za cél štamprle. Oče je ruknil polovico, nató sem preostalo ruknil še jaz. Spačil sem se, strésel z glavo in vrisknil. Nató sva se oba z očétom zrésnila. Oba sva védela, da bó sedaj sledilo vprašanje. Vprašanja pa takrat niso bila dovóljena.

21:43 — Tó so bili časi brez sadnih jógurtov in banan. Graditi se ni smélo, prehod meje ni bil mogóč in po kavbojke in kavo je biló tréba v Celovec. Da sem lahkó spraševal, je bil mój privilégij pa tudi moje preklétstvo. Kdaj UDBA prisluškuje in kakó globoko gré? Téga vsak ni védel.

21:45 — Z zagrnjenimi zavésami in v zavétju globoke kleti, so se rédki počutili varne. Jaz téga strahu nisem imél. Pa ne, da sem bil takó zeló pogumen. Bil sem le mali prestrašeni fantič, a očétu sem zaupal. Oče je še enkrat prevéril zavése in če okna tesnijo. Jaz sem obsedél na stolici.

21:48 — Ko se je prepričal, da je klét varna, je sédel nazaj na stol, umaknil kozarček na rób mize, stégnil čéznjo desnico in mi jo polóžil na ramo. Svój védno strógi pogled je usméril naravnost v moje oči in s spremenjenim, stišanim glasom skoraj neslišno dahnil: "Vprašaj, sin moj."

21:52 — Ko se je strogóst njegovega pogléda spremenila v ponos, se mu je v kotičku désnega očésa neslišno pojavila solza. Tudi jaz sem svojo desnico postavil na njegovo ramo in za trenutek sva staknila glavi. "Oče..." sem dahnil z odraslim glasom. "Vém. Vprašati móraš."

21:55 — "Ne bój se." je rékel oče, vstal in strumno zakorakal próti vratom. Zaprl in zaklenil jih je za sebój. Poslušal sem oddaljevanje njegovih korakov in ko jih ni biló več slišati, sem tiho vprašal: "Kaj poméni Tbilisijska ulica?"

21:58 — Nisem védel ali je biló tó prepovédano vprašanje. Nisem védel ali bi me zavóljo njega UDBA odpeljala. Védel pa sem, da nóčem končati na Golem otóku. (Tam smo iméli vikend in sem žé bil prisiljen tam preživéti polovico počitnic, préden smo šli še na Hvar).

22:00 — Oče ni nikóli izvédel, kaj sem ga takrat vprašal, oba pa sva védela, da če bi moje vprašanje spadalo med prepovédane, da bi me bil sam prisiljen ovaditi, saj če me ne bi in bi se razvédelo, bi najverjétneje izgubil službo pri UDBI.

22:01 — (S tém bi šel tudi vikend na Golem otóku, kar ne bi bilo takó slabó, ampak potém si mogóče ne bi mógli privóščiti še en mésec Hvara.)

22:02 — No, da zaključim. Tisto brat me je oče malo dlje pustil v kléti, ker je šel montirat barvni filter na televizor (ponavadi so bila moja vprašanja kratka in je biló 5 min. več kot preveč), zató sem si natočil še enega. In še enega. In še enega.

ZAKLJUČEK · 22:08 — Obred, ki je bil prej naménjen nama z očétom, da sva se povézala z žganjem, ker se nisva mogla z vprašanjem, sem takrat spreménil v obred raziskovanja. Raziskovanja sebe, komonizma, Titeja, Tbilijske in Maraske Šljivovice. Takrat sem sklenil, da želim samostojno državo Slovenijo.