Jaslice

Babica je bila skrivaj vérna. K njej smo prišli ob božičnem času jaslice pokriti z déko in naglas govoriti, ko je ona molila. Da sosedje ne bi slišali. Enkrat sem očeta, ko je pokrival jaslice vprašal kaj tó je. Spomenik agrarni reformi, je rékel. Déka pa komunizem, ki nas greje.

Ovaduhi so gledali skozi okna hiš, če jémo potico. Babica jo je zató vedno spelkla v obliki hlébca in še oblila s kruhovim testom, da je bil izgled pravi. Zraven smo mórali jésti salamo (ki se je takrat pri nas ni dobilo,v Avstrijo pa nismo sméli) in sir, da bi izgledalo pristno.

Vérna je bila samó babica, mi smo bili krinka. Ko je prišla UDBA trkat na vrata, so védno mene poslali odprét, obléčenega v pionirsko čépico in rdéčo rutico. Enkrat je en UDBAški kadét, ki ni poznal drugega kot komonizem vstópil v hišo. Ko je videl jaslice, je vprašal, kaj to je.

"Spomenik agrarni refórmi", sem ponosno izjavil in po pionirsko salutiral. Pohvalil me je, UDBAŠki kadét in zadovóljen odšel. Vsi so si vidno oddahnili in mi potihem zaploskali. V svoji otróški nedolžnosti nisem védel, kaj sem narédil prav.

Za nagrado si lahkó v kuhinji vzamem potico, so rekli. Bil sem vesél. Ko so kasneje prišli od jaslic v kuhinjo, sem ravno mlél zadnji kós potice. Tó so bili razjarjeni! Potica je bila za vse, jaz pa sem razumel, da lahko pojem célo. Pokvaril sem jim ᵦₒžᵢč, so rekli.

Žé si je oče odpénjal pas, mami so se na obrazu zarisale solze, babica pa je ihtavo šlatala róžni venec in némo premikala ustnice. Sam sem se, kot v usódo vdani kralj z glavo na tnalo naslónjen, razporedil po trdem lesénem stolu in čakal, da oče začne. V tistem zópet pozvoni.

Biló je prepozno, da bi stékel po titovko in rdéčo rutico. Prepozno, da bi oče v plašču poiskal ponarejeno partijsko knjižico na babičino imé. Prepozno, da bi nas réšil spomenik agrarni. Prišli so, pozvonili, vstopili. Iskali so potico.

Premetali so hišo, vse predale, vse omare, še v hlébec kruha so poglédali, če se slučajno v njem ne skrivajo rozine. Oče mi je skrivoma obrisal drobtine potice z ust in jih s škórnjem pohodil, ko so padle na tla. Očétov dotik, ki ni bolél. Očétova roka, ki ni držala palice.

Nikóli ne bóm pozabil, kakó sem prvič v življenju poleg strahu začutil še očétovo ljubezen. Pa čeprav samo za trenutek. Komisar je pogledal očéta, mu pokimal, s srépim pogledom šel mimo babice in odšli so. Tisti večér jih nisem dobil. Bil sem junak.

"Kdóso bili timožjé inzakaj soiskali potico?" sem vprašal očéta. "Sanitarna inšpékcija," je odvrnil. O tém dogódku nismo nikóli več govorili. Sem pa od takrat vsako léto smél pojésti cél rór potice. Ampak ne za Božič in ne domače. Za novo léto. Babica pa je ni več pekla. Ni upala.

ZAKLJUČEK — Oče je babico kasneje vseeno prijavil. Mamo je imél sicer rad, ampak bil je zakrknjen komunist, saj se takrat drugače ni dalo dobiti službe na UDBI.