O dosjeju

»Babica je bila skrivaj vérna. K njej smo prišli ob božičnem času jaslice pokriti z déko in naglas govoriti, ko je ona molila. Da sosedje ne bi slišali. Enkrat sem očeta, ko je pokrival jaslice vprašal kaj tó je. Spomenik agrarni reformi, je rékel. Déka pa komunizem, ki nas greje.«

To je izsek samo ene izmed zgodb, ki so se izvile iz spomina v toplem objemu post-komunistične Domovine, Ljube mi Matere Slovénije. Žal, ali k sréči nisem edini s takšnimi zgódbami, mnógo nas jih nósi globoki v sebi, a so nekatéri té hude travme potlačili - včasih samó takó preživiš - tudi jaz sem jih. Šelé, ko so mi oče na smrtni póstelji šépnili (potiho, da ne bi slišala UDBA): "Vse je laž," sem se odlóčil za regresivno hipnózo. Potém sem tri dni jókal. Brez solzá.

Zgóde in nezgóde iz svinčénih časov sem pisal naskrivaj, a se še danes oziram, če imam UDBO za hrbtom. Danes pa sem zapise javno objavil, nocój bóm takó ali takó spal z nožem pod blazino.

Oče mi je tudi zabičal, da je vse tó vojna tajna in da, dokler bo živ Zemljarič in stal kip Kidriča, ne smem povedati. Šele po regresivni hipnoterapiji sem se spomnil vsega tega, prej sem zaradi varnosti mene in naše družine ter zaradi travme z božjo pomočjo vse to zelo uspešno potlačil.

KMalo po spominu, malo po zapiskih, malo iz dokumentov UDBE.Malo po spominu, malo po zapiskih, malo iz dokumentov UDBE.Malo po spominu, malo po zapiskih, malo iz dokumentov UDBE.Malo po spominu, malo po zapiskih, malo iz dokumentov UDBE.Malo po spominu, malo po zapiskih, malo iz dokumentov UDBE.

Malo po spominu, malo po zapiskih dr. Možine, malo iz dokumentov UDBE.